Razmišljanje o poklicih je zame precej mučno. Zadnja leta je v ozadju zmeraj vprašanje, kaj bom storila po gimnaziji. Morda bom postala zdravnica, ker rada pomagam ljudem, ali pa pravnica, ker me zanimajo zakoni, ali pa glasbenica, ker rada pojem. Veliko je stvari, ki jih rada počnem in da bom na neki točki morala eno izmed teh stvari izbrati in jo početi do konca življenja? Tega si ne predstavljam. Ali je sploh dobro, da si za poklic izbereš nekaj kar imaš rad? Večina odraslih, ki jih poznam ne hodi rada v službo, ker jim to predstavlja neko obvezo. Nekaj, kar rad počneš delaš kadar se ti zahoče, v službi pa moraš delati vsak dan, kar pomeni, da tudi če si izbereš pravo stvar jo moreš početi vsak dan in tega se na neki točki zagotovo naveličaš kajne?
Vedno sem si želela, da bi imela neki talent, ki bi izstopal. Tako bi takoj vedela v katero smer naj grem v življenju. Če bi znala super plavati bi bila plavalka, super peti, pevka ... Ampak nimam takega talenta. Seveda jih imam kar nekaj, ampak se mi zdijo kar enakovredni. Tudi zato, ker jih poskušam enako razvijati. Namenjam jim enako časa, ko pa si bom izbrala poklic, bom en talent še posebej na tapeti in kaj če bom izbrala napačnega?
Zdelo se mi je, da imam jasne cilje in želje, vendar sem ugotovila, da to ne drži. Trenutno se ne poznam dovolj, da bi znala oceniti, kaj želim v življenju početi. Upam, da bom v prihodnjih štirih letih dovolj zrastla in se bom znala oceniti oz. dovolj dobro argumentirati svojo odločitev. Ampak vem, da bom na neki točki to odločitev vsaj malo obžalovala, ker se skozi življenje spreminjamo. Sprejeti moram torej dejstvo, da ni prave odločitve. Vse, ki ti prinašajo veselje so dobre. Če izbereš tako, ki te ne veseli, najdi pot do sreče. V bistvu je kar enostavno.
Najprej moram ugotoviti kdo sem in kar me veseli. Ampak kaj pa bom, ko se bom spremenila in mi moj poklic ne bo več všeč?