Sem učenka 9. razreda in že imam vizijo o moji poklicni prihodnosti. Rada bi opravljala poklic biokemika, vendar je v Sloveniji zelo majhna možnost, da v tem poklicu tudi uspeš, kar pomeni, da bom poklic najverjetneje opravljala v tuji državi. Kljub temu, da mi jeziki gredo zelo dobro, me vseeno skrbi, kako se bom znašla z novimi ljudmi ter ali se bom sposobna razumljivo sporazumevati. Kljub znanju in veščinami, katere bom pridobila v času študija, pa me vseeno skrbi, kako se bom znašla v delovnem okolju (laboratorij), ali bom imela zadosti tehnološkega znanja za uporabo napredne tehnološke opreme (roboti),...
Ker me ta poklic zelo veseli, se bom maksimalno potrudila, da do takšnih situacij ne bo prišlo, vendar se mi vprašanja še vedno porajajo po glavi. Kaj če mi spodleti? Bom zaradi napak kaznovana? Bodo sodelavci zaradi napak, ki jih bom naredila menili, da sem manj sposobna? Pomembno pa je tudi to, da ne mislim le na negativno stran, ampak, da sem tudi pozitivna. Zaradi svojega znanja in veščin, ki jih imam, bom lahko odkrivala nove bolezni, ki se še niso pojavile, kar bi lahko ljudem koristilo, saj bi lahko že v naprej začeli z izdelavo cepiva oz. zdravila.
Pri opravljanju tako zahtevnega poklica se mi zdi pomembno, da ima oseba sposobnost jasnega in logičnega razmišljanja, da zna izpeljati praktične poizkuse in tehnike preiskav. Tako kot pri biokemiku kot tudi pri kateremkoli drugem poklicu pa se mi zdi pomembno, da je delavec potrpežljiv, pozoren na podrobnosti, vztrajen in radoveden. Pomembno je tudi, da zna komunicirati in sodelovati v skupini.
Veliko ljudi, ko pridejo na delovno mesto skrbi, da se bo od njih preveč pričakovalo, kar je tudi razumljivo. Po moje bi moral delodajalec poznati sposobnosti in znanje vsakega posameznika in jim šele nato dodeliti delovno mesto ter naloge, katere mora delavec opraviti na najboljši možen način. Seveda pa je tudi razumljivo, da si delavci v podjetju pri opravljanju nalog pomagajo, saj na koncu naloge opravljajo za boljši delovni položaj in boljši status podjetja.