Kot učenec 9. razreda sem se odločil, da želim nadeljevati mojo poklicno pot kot glasbenik. Mojo pot mislim nadaljevati samozavestno, saj bom v prihodnosti še doživel veliko ovir da pridem do mojega cilja.
Za enkrat je moja glavna skrb priti skozi preizkus nadarjenosti mojega izbranega konservatorija. Inštrument, teorijo in solfeggio vadim dnevno, zato me ta skrb toliko ne ovira kot v preteklosti. Druge skrbi, ki jih imam so zaključiti 9. razred z lepo oceno in kako postati še boljši v področju glasbe.
Za to pot sem se odločil, ne zato ker je pomembna za človeštvo, naravo ali svet. Zanjo sem se odločil, zato ker mi daje občutek zadovoljstva. Je res da rabiš veliko truda in trpljenja, da prideš do točke zadovoljstva, a na koncu se splača, saj sem že ta občutek tudi sam doživel. Pri poklicu veliko potuješ in spoznavaš nove in v kulturi različne kraje sveta. Ljudje v službi so večinoma pozitivni, saj delajo to kar obožujejo ter je tudi plača kar zadostljiva za življenje izven poklica.
Zame je najpomembnejša stvar na temu svetu zadovoljstvo.